Predstavljaj si, da je danes tvoja deseta obletnica. Na mizi je torta, na televiziji so poročne fotografije. Kaj želiš videti? Želiš videti, da si bila sproščena. Da si se smejala, ne da si razmišljala, kam dati roke. Želiš videti svojega partnerja, kako te gleda, ko misli, da ga nihče ne gleda. Želiš videti mamo, očeta, prijatelje, ki so prišli od daleč. Želiš videti vzdušje, ne samo dekoracijo. In to je bistvo dobrega fotografiranja poroke.
Vsak poročen par reče isto. Dan je minil prehitro. Zjutraj si še živčna, ker zamuja frizerka, potem si naenkrat v cerkvi, potem ti nekdo čestita in reče, da je že devet zvečer. Spomin je meglen. Prav zato je poročni fotograf tisti, ki tvoj dan shrani, ko ga ti sama ne moreš.
Dober fotograf ne pride samo fotografirat. Pride pomirit. Zna oceniti, kdaj potrebuješ pet minut tišine, kdaj potrebuješ šalo, kdaj mora potegniti družice stran, da se lahko v miru oblečeš. To je tisti del posla, ki se ga ne vidi na Instagramu, a ga pari čutijo.
Njegov dan se začne zjutraj, ko fotografira svetlobo v sobi, kjer se pripravljaš. Če je soba temna in natrpana, bo rezultat temen in natrpan. Če je soba svetla, pospravljena, z velikim oknom, bodo fotografije zračne. Zato je tako pomembno, da se neveste pripravljajo v najlepšem prostoru, ki ga imajo na voljo.
Sproščeni portreti
Večina parov se najbolj boji portretov. Stavka, zdaj se pa nasmejita in glejta v kamero, se bojita kot zobozdravnika. In prav je tako. Takšne fotografije so ponavadi tudi najslabše.
Sodobno poročno fotografiranje temelji na gibanju. Ne na poziranju. Fotograf vama ne bo rekel, stojta naravnost, ampak vama bo rekel, sprehodita se do tistega drevesa in se pogovarjajta o tem, kaj bosta jedla jutri za zajtrk. Ali pa, zdaj pa jo objemi od zadaj, kot da je zunaj minus deset. In medtem ko se vidva smejita, se pogovarjata, se poljubljata, on dela.
Zato so najboljše poročne fotografije videti, kot da sploh niso pozirane. Ker niso. So usmerjene, vodene, a v svojem jedru resnične. Tisto, kar fotografi imenujejo mehko usmerjanje, je v resnici samo način, da pozabita na kamero.
Majhen trik, ki ga uporabljajo najboljši. Ko naredita poljub, ne hitita narazen. Ostanita čelo na čelu še dve sekundi. Takrat nastane tista fotografija, ki gre na steno.
Kaj naredi razliko med lepimi in nepozabnimi fotografijami
Lepih poročnih fotografij je danes polno. Nepozabnih je malo. Razlika je v detajlih, ki jih ne načrtuješ.
To je fotografija vajinega psa, ki je zaspal pod mizo, ko sta plesala. To je fotografija natakarja, ki v ozadju nazdravlja, ko nazdravljata vidva. To je fotografija vajine babice, ki drži šopek, ko ga za trenutek odložiš. To so trenutki, ki se zgodijo, ko ne gledaš v objektiv.
Zato je tako dragoceno, če fotograf ostane dlje. Tisti paketi do štiri ure, do osem ur, do petnajst ur niso samo številke. So obseg zgodbe. V štirih urah dobiš obred in portrete. V osmih urah dobiš že del slavja. V petnajstih urah dobiš vse. Od nervoze zjutraj do bosih nog zvečer. In ko boš čez deset let gledala fotoknjigo, boš vesela, da imaš tudi tiste zadnje fotografije, ko ste vsi že brez čevljev in z razmazano ličili.
Na koncu pa še najbolj iskren nasvet, ki ga slišiš od fotografov, ki so posneli tristo porok. Ne načrtujta poroke za fotografije. Načrtujta poroko zase, za vajino praznovanje. Fotografija naj bo odsev tega, ne pa razlog za to. Če se bosta imela lepo, bosta na fotografijah videti lepo. Če bosta prisotna drug za drugega, bo to vidno na vsaki sliki. In to je edina stvar, ki je noben filter in noben Photoshop ne moreta narediti namesto vaju.
